Polivinil klorid (PVC) je eden najpogosteje uporabljenih termoplastičnih polimerov na svetu (poleg le nekaj širše uporabljenih plastike, kot sta PET in PP). Je naravno bela in zelo krhka (pred dodatki mehčalcev) plastika. PVC je bil približno dlje, kot je bila večina plastike prvič sintetizirana leta 1872, komercialno pa jo je proizvajala družba BF Goodrich v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Za primerjavo, številne druge skupne plastike so bile najprej sintetizirane in so postale komercialno izvedljive le v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja. Najpogosteje se uporablja v gradbeništvu, vendar se uporablja tudi za znake, zdravstveno uporabo in kot vlakna za oblačila.
PVC nastaja v dveh splošnih oblikah, najprej kot tog ali neplastičen polimer (RPVC ali UPVC) in drugi kot fleksibilna plastika. Prilagodljiv, plastiran ali navaden PVC je mehkejši in bolj primeren za upogibanje kot UPVC zaradi dodajanja mehčalcev, kot so ftalati (npr. Diisononil ftalat ali DINP). Prilagodljivi PVC se pri gradnji običajno uporablja kot izolacija na električnih žicah ali v talnih oblogah za domove, bolnišnice, šole in druga območja, kjer je sterilno okolje prednostna naloga, v nekaterih primerih pa kot zamenjava za gumo.
Togi PVC se uporablja tudi pri gradnji kot cevi za vodovodne in vodovodne in za stransko tirnico, na katerega se v ZDA običajno navaja izraz "vinil". PVC cev se pogosto sklicuje po njegovem "urniku" (npr. Seznam 40 ali seznam 80). Glavne razlike med urniki vključujejo stvari, kot so debelina stene, ocena tlaka in barva.
Nekatere najpomembnejše značilnosti PVC plastike vključujejo njegovo relativno nizko ceno, njegovo odpornost na degradacijo okolja (pa tudi na kemikalije in alkalije), visoko trdoto in izjemno natezno trdnost za plastiko v primeru togega PVC. Je na voljo široko, pogosto uporabljena in jih je mogoče enostavno reciklirati (razvrščena po identifikacijski kodi smole „3“).
Čas objave: februar-02-2021
